Nihče ni pripravljen na poplavo umetniških del, ki jih zapuščajo baby boomerji

V naslednjem desetletju se obeta velik prenos premoženja, saj bogati in številčni pripadniki generacije baby boom ustvarjeno bogastvo zapuščajo svojim naslednikom. Del tega bogastva so tudi obsežne zbirke umetniških del, za katere pa v mnogih primerih ne bo kupcev, ali pa zbirke slik in kipov ne bodo zanimale niti dedičev samih, poroča Bloomberg.

Tako imenovani bumerji so trošili denar z izjemno vnemo. Po podatkih svetovalne družbe McKinsey so samo leta 2005 zapravili za sedem tisoč milijard dolarjev v današnji vrednosti valute. To je več kot tri tisoč milijard, kolikor so jih dvajset let pred tem zapravili pripadniki predhodne tihe generacije. Ko so bumerji bogateli, so se selili v vedno večje in večje hiše, ki so jih opremljali tudi z umetniškimi deli.

Ta nakupovalna mrzlica je omogočila profesionalizacijo umetniškega sveta, saj je število umetnikov, ki so se preživljali s svojim kreativnim delom, doseglo neslutene višave. Leta 1988 je portal Artnet Price Database, ki spremlja umetnike, prodane na dražbah, vključeval 8.300 umetnikov, vključno s skoraj vsemi starimi mojstri. Do leta 2012 jih je bilo 90.275. Podobno se je občutno povečalo število galerij v največjih ameriških mestih, New York in Los Angeles.

Če pogledamo samo predmete, ki jih je mogoče izmenjati za gotovino na sekundarnem trgu, kar je majhen delež vseh umetnin, naj bi po podatkih Deloitta v naslednjih 10 letih zamenjalo lastnika za približno tisoč milijard dolarjev umetnin. Majhen delež teh del bo imel sentimentalno vrednost za dediče in bo zato ohranjen, večina pa bo prodana, podarjena ali celo zavržena.

Ko dedičev zbirke ne zanimajo

Predsednik in ustanovitelj podjetja Fine Art Group Philip Hoffman, ki 350 družinam v 28 državah svetuje glede njihovih umetniških zbirk, je za Bloomberg dejal, da v večini od teh naslednja generacija ni razpravljala o tem, kaj bo naredila z zbirko, sami zbiratelji – torej starejši, ki so nakupovali ta dela – pa pogosto sploh ne pomislijo, da njihovih potomcev in dedičev zbirke morda ne zanimajo.

Splošno pravilo je, da “naslednja generacija tega ne želi,” pravi Hoffman. “Želijo nekaj drugačnega.”

Prodaja umetniške zbirke ni težava za morda 0,1 odstotka dedičev, ki dobijo zbirko v vrednosti več kot 100 milijonov dolarjev. Za takšne zbirke in dela v njih bo namreč dovolj zanimanja pri obeh velikih dražbenih hišah, Sotheby’s in Christie’s. Vsi ostali dediči umetnin bodo morali prodati zbirke na manjših lokalnih dražbah ali prek poklicnih likvidatorjev zapuščine, kjer lahko računajo na precej skromnejše izkupičke.

Lahko se odločijo tudi za donacijo muzejem, kjer lahko računajo vsaj na davčno olajšavo. A tudi to je vse težje: zaradi samega obsega del imajo večji muzeji že danes v svojih zbirkah več del, kot jih lahko razstavijo. Včasih so muzeji dvorili premožnim družinam v upanju, da bodo v zapuščini dobili kakšno neprecenljivo delo, sedaj pa praviloma niso željni novih del, če ne gre ravno za kakšno mojstrovino.

Bilance muzejev je prizadela tudi pandemija, ko so prodaje vstopnic upadle in so bila potrebna odpuščanja. Ko dandanes dobijo ponudbo za donacijo umetniške zbirke, pogosto prosijo, da zbirko spremlja tudi denarna donacija za kritje stroškov skladiščenja, katalogiziranja in zavarovanja, morda tudi restavriranja.

Okusi se spreminjajo

Dediči umetniških del bodo imeli težavo z njihovo prodajo tudi zato, ker se z generacijami spreminja tudi umetniški okus. Baby boom generacija je kupovala dela, ki so bila sodobna in sveža v njihovem času, a morda niso več sodobna in sveža v očeh njihovih otrok. Tudi galerije raje prikazujejo dela živečih umetnikov kot preminulih, kar zmanjšuje zanimanje za mnoga dela v teh starejših zbirkah.

V umetnosti je minilo več kot stoletje od modernistične revolucije, ki se je začela z impresionizmom in nadaljevala s Picassom in Duchampom. Zdaj bodo prvič v večini zbiratelji, kustosi in seveda umetniki, ki so odraščali v dobi interneta. To ne pomeni, da bo digitalna umetnost izpodrinila slikarstvo in kiparstvo. Verjetno pa pomeni, da je manj zanimanja za modernizem. Kar ni najboljša popotnica za tiste, ki bodo podedovali veliko modernizma.

Vseeno pa bo ta proces postopen. Kupci umetnin pri velikih dražbenih hišah so še vedno v veliki meri starejši od 60 let, ki imajo morda še dvajset let ali več časa za dopolnjevanje svojih zbirk. Še vedno precej številčna kohorta bumerjev, čeprav že v letih, bo tako v naslednjem desetletju omilila neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem.

Podedovana umetnost bo na koncu imela različne usode. En del bo ostal cenjen in dragocen za dediče. Večji del bo šel v prodajo in morda pridobival na zgodovinski vrednosti, čeprav bo izgubljal kulturno relevantnost. Večina pa bo verjetno začela pridobivati znake fizičnega propadanja, kot so praske in bledenje, še piše Bloomberg.